Običaji se iz generacijo v generacijo spreminjajo in pozabljajo. Če želite poroko, kot so jo imeli vaši starši in generacije nazaj vam ponujamo pravo podeželsko ohcet.

Janez Vajkard Valvasor je pred 300 leti opisal vabilo na poroko:
Za poroko gre ženin s tovarišem vabit goste. Isto stori tudi nevesta. Če je še devica jo spremlja družica, če pa je vdova, si vzame za spremljevalko in priprošnico ženšče, ki ji pravijo teta.
…kako je prišel snubec po ženo:
Vrata hiše, ki je v njej nevesta, zapro. In ko nato starešina, ki je prišel z ženinom, kot njegov pooblaščenec zahteva, naj mu izroče nevesto, mu odgovori druže iz hiše, da neveste ni. Po dolgem pregovarjanju pošlje druže staro žensko v raztrgani obleki k starešini, rekoč, da nima v hiši nobene druge. Oni odgovori, da ni prava, da mora dobiti pravo. Nato mu izroči druže teto. Le-to starešina sprejme in preda tovarišu. Šele po dolgem govorjenju sem in tja mu druže izroči pravo nevesto.
…sledi pojedina in norčije svatov.
…prinese druže pogačo in presnec, jo pokaže gostom in dela, kakor bi jo hotel spet odnesti. Starešina pa ga prosi, da bi jo pustil pri mizi. Tako se oba dolgo prerekata, dokler se druže le da pregovoriti, da jo izroči starešini. Ta jo nato razreže na kose. Z isto ceremonijo in z istimi kretnjami prinese druže kmalu drugo in nato še vse ostale pogače in presnece, kolikor so jih gostje prinesli s seboj, seveda ne vsi, temveč le najimenitnejši in tisti, ki se hočejo postaviti.

Utrip preteklosti in življenje, radost in mir ljudi, ko je bil svet še preprostejši, in so se na deželi zabavali na drugačne, zabavnejše načine.